Aktualni minister je v petek odstopil, pa vendar se bom dotaknila tematike sestanka glavnih medicinskih sester slovenskih bolnišnic, na katerega sem bila kot raziskovalka povabljena minuli teden. Razprava je tekla o dopisu Ministrstva za zdravje in zahtevo, da glavne medicinske sestre slovenskih bolnišnic pošljejo podatke o deležih časa, ki jih zaposleni v posamezni skupini (tehniki zdravstvene nege in diplomirane medicinske sestre) porabijo za neposredne aktivnosti s pacienti v zdravstveni negi in število FTE, ki imajo neposreden stik s pacienti in seveda obratno, tisti, ki nimajo stika s pacienti.
Zaplet je nastal, ker pripravljavci dopisa niso natančno definirali metodoloških navodil, razložena je bila le neposredna zdravstvena nega, ki je po njihovem »komunikacija s pacientom, opazovanje pacienta, diagnostično terapevtski posegi, transport, higiena pacienta, prehrana pacienta, idr.« Kaj je posredna zdravstvena nega ni bilo navedeno, navedeni niso bili cilji zbiranja ter kako in zakaj se bodo podatki uporabili. Ker gre za ocene, saj se ti podatki v bolnišnicah sistematično ne spremljajo, so bile te informacije nujne. Na zadnje je podobno zbiranje podatkov potekalo pred več kot dvajsetimi leti v okviru projekta »Projekt uvajanja programa za zagotavljanje kakovosti, sistema klasifikacije pacientov na področju zdravstvene nege«. Le ta je bil osnova za razvoj orodja kategorizacija zahtevnosti potreb pacientov po bolnišnični zdravstveni negi, ki je danes uveljavljeno in na Zdravstvenem svetu potrjeno orodje za spremljanje potreb pacientov in potreb po kadrih v zdravstveni negi na bolnišničnih oddelkih. Več o tem si lahko preberete na mojem blogu v okviru FZAB (https://www.fzab.si/blog/author/brigita/).
Definicije pojmov – neposredna in posredna zdravstvena nega
Torej če želiš dobiti dobre in aktualne podatke, moraš poznati razmere v praksi in spoznanja raziskav na področju, ki te zanima ter načrtovati metode za zajem verodostojnih podatkov. Ko danes govorimo o neposredni in posredni zdravstveni negi, v ospredje postavljamo dobro ravnovesje med potrebami pacientov in ustrezno strukturo kadra v zdravstveni negi, ki potrebe pacientov zadovoljuje na neposreden in posreden način.
Tako neposredno zdravstveno nego danes definiramo kot storitve za posameznega pacienta, ki jih izvedemo na neposreden način, tako da imamo osebni kontakt z njim, ali na posreden, ko urejamo zdravstveno obravnavo in zdravstveno nego za dotičnega pacienta, brez osebne prisotnosti ob njem. Vseh storitev ne moremo izvesti neposredno, kot so priprava terapije pred aplikacijo, organiziranje diagnostičnih preiskav, urejanje specifičnih zdravil in materialov za dotičnega pacienta, organiziranje odpusta, premestitev, pregled zdravstvene dokumentacije, zbiranje izvidov, dokumentiranje izvedenih intervencij, načrtovanje dela za dotičnega pacienta za člane tima zdravstvene nege, predaja pacienta naslednji delovni izmeni idr. Raziskave so pokazale, da se na splošnih bolnišničnih oddelkih na eno uro neposrednega kontakta s pacientom izvede 0,7 do 1 ura storitev neposredne zdravstvene nege brez osebne prisotnosti ob dotičnem pacientu, v terciarnih ustanovah je delež neposrednega osebnega kontakta še nižji in znaša 37%. Odgovorna nosilka neposredne zdravstvene nege pacienta je diplomirana medicinska sestra, ki ji je pacient dodeljen. V izvajanju neposredne zdravstvene nege je vključen tudi tehnik zdravstvene nege glede na njegove poklicne kompetence.
Ko zagotavljamo potrebe skupine pacientov na zaključeni organizacijski enoti, govorimo o posredni zdravstveni negi, ki se kaže v zagotavljanju usposobljenega kadra v delovnih izmenah, z odgovornostjo za triažiranje potreb pacientov, delegiranjem del in nalog za realizacijo nalog delovne izmene, s predajo skupine pacientov med izmenami, z vodenjem tima vključenih v izvajanje zdravstvene nege na oddelku, interdisciplinarnimi sestanki o skupinah pacientov, zagotavljanjem sistemske dostopnosti materialov, opreme, zdravil za neposredno izvajanje zdravstvene nege in zdravstvene obravnave, zagotavljanjem okolijskih pogojev za paciente, s preprečevanjem in obvladovanje okužb, incidentov, neželenih dogodkov, idr. Odgovorna nosilka posredne zdravstvene nege je timska diplomirana medicinska sestra, ki vodi člane tima zdravstvene nege v delovni izmeni. Člani tima so diplomirane medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege. Timska medicinska sestra ima poleg vodenja tima, tudi dodeljene paciente v neposredni zdravstveni negi.
Tretja kategorija opravil v zdravstveni negi so upravljavske naloge zdravstvene nege, ki omogočajo, da proces neposredne in posredne zdravstvene nege vseh delovnih izmen ene ali več zaključenih enot sploh teče in je integriran v delovanje celotnega zdravstvenega zavoda. Sem sodijo zagotavljanje odzivne kadrovske strukture, sistematično spremljanje izidov, uvajanje izboljšav in sprememb, naloge vezane na spremljanje in razvoj stroke kot so standardi dela, etika delovanja, spremljanje izkušenj pacientov in kazalnikov kakovosti dela, načrtovanje razvoja kadrov in potreb po kadrih, idr. Sledijo še kontinuirano izobraževanje zaposlenih, odzivna organizacija dela, strateško načrtovanje, strateške strokovne nalogo kot so obvladovanje okužb povezanih z zdravstvom, dodeljene administrativne naloge vrhnjega managementa, idr. Te naloge opravlja glavna diplomirana medicinska sestra oddelka, ki poleg opisanega dela prevzema tudi dela timske medicinske sestre, vendar je slednje odvisno od velikosti oddelka, ki ga vodi in je stvar organizacije dela posameznega zdravstvenega zavoda. Na višjih nivojih upravljavske naloge izvajajo te naloge glavne medicinske sestre klinik in zavodov.
Kompleksnost dela diplomirane medicinske sestre
Če govorimo o neposredni in posredni zdravstveni negi in skrbi za paciente, je odgovornost diplomirane medicinske sestre zelo velika, saj zdravniki in drugi, ki obravnavajo pacienta, pričakujejo, da je pacient higiensko urejen, ustrezno prehranjen in hidriran glede na stanje, sistematično spremljan glede na ugotovljene deficite v zdravju, informiran, pripravljen na preiskave z vsemi podpisanimi soglasji, z vso predpisano terapijo, sodelujoč pri preiskavah in terapiji, da so vsi diagnostični materiali pravilno odvzeti in transportirani, da so v pacientovi mapi vsi izvidi, da se ga pripravlja na odpust, prouči razmere za nadaljnje okrevanje na domu, idr.
Torej je zdravstvena nega izjemno kompleksna stvar, ki zajame potrebe pacienta na celosten način. Pričakovanja v zdravstvenem timu so velika, pa nismo še nič opisali pristopov, ki jih diplomirane medicinske sestre uporabljajo, da holistično zajamejo potrebe pacienta po zdravstveni negi glede na temeljne človekove aktivnosti. Potrebno je narediti negovalno anamnezo, ugotoviti deficite v samooskrbi glede na življenjske aktivnosti, deficite v znanju, občutenju bolezni, zavedanju stanja, sposobnosti za vračanje samooskrbe, oceniti sposobnost pacienta za sodelovanje v zdravstveni obravnavi, postaviti dnevne cilje, načrtovati aktivnosti za vračanje zdravja in samooskrbe, načrtovati krepitev znanja o zdravju v povezavi z boleznijo, premisliti o kompetencah tima, ki bo uresničil načrt zdravstvene nege, načrtovati tveganja v obravnavi posameznega pacienta, spremljati njegovo napredovanje, poročati na sestankih zdravstvenega tima, idr. Za vse to je potreben čas, znanje, veščine, sposobnosti, delo se izvede neposredno ob pacientu in posredno za pacienta.
Zakaj je sploh potrebno o tem pisati?
Politiko namreč skrbi, da diplomirane medicinske sestre niso ob pacientu in da samo »vodijo in organizirajo« in da zdravstveno nego izvajajo tehniki zdravstvene nege. To sem zapisala zelo banalno, saj pogosto dobim občutek takega poenostavljanja. Seveda zapisano ne drži in to lahko reče tisti, ki v sistemu ni nikoli ni zares delal ali je minilo že veliko časa, ko je v njem na zadnje deloval in je vsak oddelek imel eno višjo medicinsko sestro, ki se je predvsem ukvarjala z naročili na viziti, intravenozno terapijo in organizacijo dela na oddelku. Govoriti, da naj bo diplomirana medicinska sestra neposredno ob pacientu, v sistemu pa jih zaposliti le 32% vsega negovalnega kadra, je milo rečeno veliko sprenevedanje, nespoštljivost in neprimerljivo z evropsko in razvito mednarodno prakso.
Verjetno je na mestu tudi vprašanje za pripravljavce dopisa, če imajo že podatke za neposredno in posredno medicino, fizioterapijo, babištvo, delovno terapijo, socialno delo v bolnišnicah, idr.? Ministrstvo za zdravje bo moralo dojeti, da diplomirane medicinske sestre naredijo neprecenljivo delo, saj v kadrovsko tako okrnjenih razmerah opravijo velik obseg strateških del in nalog, da proces 24 urne zdravstvene obravnave ob pacientovi postelji sploh teče. Njihov manko na 1000 prebivalcev je namreč glede na države EU mnogo večji, kot je manko zdravnikov.
Kaj lahko pričakujemo od novega ministra?
Minister Fakin je svoje povedal. Kako razgledan in opolnomočen bo novi minister za zdravje v zvezi z opisano problematiko? V petek je premier povedal, da je povabil Aleša Šabedra, direktorja iz UKC Ljubljana, da postane minister za zdravje. UKC Ljubljana ima po podatkih zahtevnosti zdravstvene nege iz leta 2017 21% (254) manko diplomiranih medicinskih sester (brez dežurstev in nadur) in 3,3% plus tehnikov zdravstvene nege na bolnišničnih oddelkih, kar je najmanjše pomanjkanje med vsemi bolnišnicami v Sloveniji. UKC Ljubljana je pred ZUJF-om in tudi v času njega omogočal šolanje na visokostrokovnem programu zdravstvene nege tistim tehnikom zdravstvene nege, ki delajo v kompetencah diplomirane medicinske sestre, kar se glede na celotno sliko stanja na bolnišničnih oddelkih danes zelo pozna, saj imajo druge bolnišnice mnogo večji manko diplomiranih medicinskih sester, o čemer sem že pisala v Objektivu, 3. 11. 2019. Popotnica novega potencialnega ministra je torej dobra, izhaja iz terciarne ustanove, kjer dobro razumejo, kaj pomeni imeti izobražene in usposobljene strokovnjake v številnih strokah, ki delujejo v UKC Ljubljana.
Zato upam, da si bo novi minister dopustil pojasniti in razumeti, zakaj je izobrazbena struktura v zdravstveni negi tako pomembna in ne bo prešteval le kratkoročnih prihrankov, ki jih dejansko ni, če bi celostno spremljali zaplete zdravstvene obravnave, tako kot to zahteva metodologija kazalnikov kakovosti in varnosti v zdravstvu in znanost o uvajanju izboljšav v zdravstvu (Healthcare Improvement Science), ki je v razvitem delu sveta sestavni del politike odločanja v zdravstvu, pri nas pa še vedno zanemarjen del zdravstvenega sistema.
Brigita Skela Savič 
Komentiraj