Spoštovana ga. Špelič,
Zavzemam se za kakovostno zdravstveno obravnavo državljanov in odziven zdravstveni sistem, zato vam po tej poti odgovarjam na vaše odprto pismo v Objektivu »Srednje medicinske sestre niso nevarne«, 6. 4. 2019.
Najprej mi dovolite dejstvo, da »srednja medicinska sestra« kot strokovni naslov za poklic z dovoljenjem za samostojno delo v zdravstveni negi ne obstaja (vpis v register, pridobljena licenca za delo). Do leta 1981 je potekalo izobraževanje in pripravništvo za strokovni naslov »medicinska sestra splošne smeri«, z usmerjenim izobraževanjem je sledil strokovni naslov »zdravstveni tehnik«, ki je vsaj že dve desetletji »tehnik zdravstvene nege« in velja še danes. To so namreč strokovni naslovi, s katerimi lahko po končani srednji zdravstveni šoli samostojno delaš v zdravstvenem sistemu v Sloveniji v okviru kompetenc, ki so pridobljene s srednješolsko stopnjo izobrazbe zdravstvene nege. Kako so delovna mesta poimenovana pri delodajalcih, država ne regulira in skrajni čas bi že bil, da bi združenje ali iniciativa katere članica ste, ta dejstva pravilno interpretiralo. Tehniki zdravstvene nege opravljajo v Sloveniji pomemben del zdravstvene obravnave in se lahko zaposlujejo tudi v tujini, vendar nikoli kot medicinske sestre splošne smeri (RN) izobražene po Evropski Direktivi, temveč kot »associate professional nurse« ali »practical nurse«.
Raziskava z imenom RN4CAST, ki jo poznajo zdravstveni strokovnjaki v Evropi in izven, je bila izvedena na internističnih (kardiologija, gastroenterologija, presnovne bolezni, idr.) in kirurških oddelkih (abdominalna kirurgija, travmatologija, ortopedija) navedenih držav, članki predstavljajo rezultate skupaj za obe področji ali tudi ločeno. Z ničemer rezultatov raziskave ne posplošujem na slovenski prostor, zavzemam se, da bi bila raziskava izvedena tudi v Slovenji in dobra novica je, da so ta moja dolgoletna prizadevanja uspela. Raziskava bo izvedena v drugi polovici leta 2019 in začetek 2020. Tako bo slovenska zdravstvena politika dobila dokaze za dolgoročne odločitve za razvoj kadrov v zdravstveni negi.
Navajate, da je naš sistem srednješolskega izobraževanja drugačen, kot je v vključenih državah. Vaša navedba ne drži, dvostopenjsko izobraževanje je prisotno v večini vključenih držav v raziskavi. Izvajalca poimenujejo »associate professional nurse« ali »practical nurse«. To izobraževanje obsega tri leta, v njega se vstopa s 17 leti starosti. Strokovne vsebine izobraževanja so primerljive z našim srednješolskim izobraževanje, le da je v Sloveniji več ur splošnega izobraževanja, saj gre za razlike med državami glede izobraževanja po končani osnovni šoli. Da to drži, vemo iz vsaj dveh evropskih raziskav, v katerih je sodelovala tudi Slovenija. Raziskavi sta navedeni v seznamu literature in sta dostopni na spletu (Schäfer et al., 2016; Braeseke et al., 2013). V poročilu »Nursing education and regulation: international profiles and perspectives« (Robinson & Griffiths, 2007) dobite prikaz dvostopenjskega izobraževanja v državah OECD. Če želite še več virov o dvostopenjskem izobraževanju, se obrnite name osebno, v vaši bibliografiji namreč ne vidim, da bi se strokovno ali znanstveno ukvarjali z izobraževanje v zdravstveni negi, ste pa strokovnjakinja na področju zdravstvene nege v pulmologiji. Prav tako vam lahko bolj podrobno pojasnim omenjeno raziskavo RN4CAST.
Kar se tiče kompetenc, bi zapisala le to, da bodite spoštljivi do skupine, ki jih je delala, v njej namreč ni bilo teoretikov, temveč strokovnjaki s prakse (12), predstavniki izobraževanja na srednješolskem in visokošolskem nivoju (3) in predstavniki Zbornice Zveze in Ministrstva za zdravje (3). Nisem sodelovala pri pripravi kompetenc, vendar po njihovem pregledu menim, da so odraz realnih potreb pacienta danes.
Zavajate z navedbo, ko naštevate številne poklice, ki jih ureja Direktiva 2005/36/ES in aneks le te 2013/55/EU. V tej direktivi ni naslednjih poklicev: inženir farmacije, farmacevtski tehnik, profesor zdravstvene vzgoje in višja medicinska sestra. Pripravništva ne regulira Direktiva, temveč država. Direktiva določi le minimalne standarde izobraževanja in sposobnosti diplomanta, da se kvalifikacije za samostojno opravljanje poklica lahko priznajo med državami. V kolikor zaposlovalci v državi ocenjujejo, da je pripravništvo potrebno, morajo dati argumentirano pobudo, vendar le to ne bo spremenilo dejstva, da je diplomirana medicinska sestra za splošno zdravstveno nego izobražena in usposobljena v skladu z zahtevami omenjene Direktive. Dejstvo je, da je vsak delodajalec dolžan usposobiti novo zaposlenega in ga uvesti v specifične delovne naloge, saj študijski program izobražuje za splošno zdravstveno nego in ne za specialna področja. Mislim, da se problem odsotnosti podiplomskih specializacij v zdravstveni negi neodgovorno prelaga na kakovost izobraževanja fakultet, kar je nedopustno. Tako kot v vseh državah EU, je potrebno tudi v Sloveniji pričeti s specialističnim usposabljanjem v zdravstveni negi, ne pa probleme prelagati na pripravništvo. Ob vstopu Slovenije v EU so bili visoko-strokovni študijski programi zdravstvene nege spremenjeni na način, da so bile vse ure pripravništva umeščene v študijski program. Te ure se izvajajo izključno v kliničnih okoljih pod mentorstvom diplomiranih medicinskih sester (kot je prej potekalo pripravništvo), zato je na mestu tudi vprašanje, kako se klinični mentorji trudijo, da danes »naš študent« dobi dovolj kliničnih izkušenj kot »jutri vaš zaposleni«. O tem obstaja veliko mednarodnih raziskav, na osnovi katerih se razvijajo programi usposabljanja za klinične mentorje, ki jim fakulteta, na kateri delam, zelo dobro sledi.
In za konec, besedo »nevarno« sem v članku uporabila enkrat in to nikakor ne na način, kot mi ga pripisujete, zato pričakujem vaše opravičilo. Zaradi tega ne bom organizirala peticije, kot ste jo v krogu vaših somišljenikov, lahko se mi opravičite osebno, ko se srečava in tudi vsi tisti, ki stojijo za vami. Stavek se namreč glasi: »Managementi zdravstvenih zavodov in Ministrstvo za zdravje iščejo izgovore v ekonomskih učinkih in pomanjkanju denarja za zdravstvo, nihče pa noče slišati in verjeti reprezentativni raziskavi dvanajstih evropskih držav pod imenom RN4CAST, ki jo je financirala Evropska komisija in je pokazala, da je tako ravnanje nevarno in škodljivo za paciente in državo.« Bralci bodo presodili sami.
Prav tako bi lahko prenehali z očitki, da prakse ne poznam. Dejstvo je, da sem bila 19 let zaposlena na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in da v visokem šolstvu delam 12 let in mislim, da skozi raziskovalno in razvojno delo zelo dobro povezujem poznavanje prakse, potrebe pacientov in družbe po zdravstvenih storitvah in s tem povezano potrebno usposobljenost članov zdravstvenega tima. Na povabilo EU raziskovalnih in razvojnih konzorcijev sodelujem kot predstavnica Slovenije v mednarodnih raziskavah o izobraževanju in razvoju zdravstvene nege in zdravstva. Nikoli nisem imela ničesar proti srednješolskemu kadru v zdravstveni negi, nasprotno, z njimi sem vedno korektno sodelovala.
S spoštovanjem,
izr. prof. dr. Brigita Skela Savič, znanstvena svetnica
Literatura:
Braeseke, G., et al. (2013). Final report on the Project: Development and Coordination of a Network of Nurse Educators and Regulators (SANCO/1/2009) to the European Commission, DG SANCO. Contec GmbH, Bochum
Schäfer, W., Kroezen, M., Hansen, J., Sermeus W., Aszalos Z., Batenburg R. (2016). Core Competences of healthcare Assistants in Europe (CC4HCA). An exploratory study into the desirability and feasibility of a common training framework under the Professional Qualifications Directive. European Commission, Brussels.
Robinson, S & Griffiths, P. (2007) »Nursing education and regulation: international profiles and perspectives«. King’s College London.
Brigita Skela Savič 
Komentiraj